Druga svetovna vojna

Okupacija Kraljevine Jugoslavije

Medtem, ko so bili nekateri deli Slovenije v vojno vihro vključeni že od prvega dne vojne (koroški Slovenci, primorski Slovenci), se je Kraljevina Jugoslavija vpletenosti v vojno uspela izmikati še leto in pol po izbruhu druge svetovne vojne. Marca leta 1941 je jugoslovanska vlada ocenila, da je najboljši način, da se izogne vojni, da pristopi k trojnemu paktu. Kljub močnemu nasprotovanju vojske in večine jugoslovanskega prebivalstva, ki so namero vlade razumeli kot izdajstvo in poraz je bil pakt 25. marca 1941 podpisan. V večji jugoslovanskih mestih so izbruhnile demonstracije, ki jih je izkoristila skupina zahodnjaških simpatizerjev iz vrst vojske, 27. marca 1941 izvedla državni udar, na oblast postavila takrat še mladoletnega kralja Petra II. Karađorđevića in zavrnila pristop k trojnemu paktu. Zaradi nasprotovanja jugoslovanske vlade pridružitvi silam osi je Hitler ukazal takojšen napad na Jugoslavijo. 6. aprila 1941 so na ozemlje Kraljevine Jugoslavije praktično brez vojne napovedi vkorakale nemške, italijanske in madžarske čete, ki so si v spopadih s slabo oboroženo in nepripravljeno jugoslovansko vojsko hitro utirale pot v notranjost. Kraljevina Jugoslavija zaradi svoje izjemno pomembne geopolitične in strateške lege praktično ni imela možnosti, da bi se izognila ozemlja in prevlade lačnim nemških ter italijanskih agresorjem. Demoralizirana jugoslovanska armada je razpadla že deset dni po napadu, kralj in vlada pa že pred kapitulacijo zbežala v iz države. 10. aprila 1941 so hrvaški ustaši razglasili Neodvisno državo Hrvaško, ki je postala italijansko-nemški protektorat, s tem pa je bilo slovensko ozemlje popolnoma odrezano od drugih delov Kraljevine Jugoslavije. Napad na Jugoslavijo je znan tudi pod imenom aprilska vojna