Zahodna Evropa

Francija: stoletna vojna: vzroki in povod

Visoki in pozni srednji vek sta za Francoze pomenila obdobje nenehnih spopadov za oblast. Po razpadu države Karolingov se je pojavil močan razcep fevdalne družbe.

Vzroki za vojno segajo že v leto 1066, ko je normanski vojvoda in vazal francoskega kralja Viljem Osvajalec izvedel uspešno invazijo na Anglijo in jo osvojil. Po zmagi se je okronal za angleškega kralja, pri tem pa ostal francoski vazal. Odnosi med novim normanskim kraljem v Angliji in francoskim kraljem so se kmalu skrhali. Kasneje sta položaj med silama dodatno otežila še francoska naklonjenost Škotom, kar ni bilo po volji Angležem, in zahteva angleškega kralja Edvarda III. po prevladi v Franciji ,saj je menil, da je bila njegovi družini krona v Franciji neupravičeno odvzeta.

Med francoskimi in angleškimi plemiškimi družinami so se vneli srditi spopadi za krono, ki so vrhunec dosegli med leti 1337 in 1453. To obdobje se imenuje stoletna vojna. Vojna, ki je sicer trajala 116 let je zabeležila tudi nekaj krajših in dve daljši obdobji miru (od leta 1360 do leta 1369 in od leta 1389 do leta 1415), tako so spopadi trajali skupno 81 let. Vojna se je pričela z manjšimi spopadi, ki so bili sprva skoncentrirani le na območje Gaskonije, delno tudi Flandrije. Prva večja bitka se je odvila leta 1340, ko so Angleži pri Sluysu porazili precej številčnejšo francosko mornarico. V začetnem obdobju vojne so Angleži z izjemno vojno taktiko pokazali premoč nad sovražnikom in zavzeli nekatera  od večino močno utrjenih oporišč na francoskih obalah.

Bitka pri Sluysu.