Vojna (maj, 1915 - november, 1918): dezerterji in uporniki

Upor v Radgoni

V noči s 23. na 24. maj 1918 so se uprli pripadniki 97. pehotnega polka, sestavljenega pretežno iz Slovencev (okoli 35 %), Hrvatov in Italijanov. Uprli so se predvsem povratniki iz vzhodnega bojišča, proti njim pa so nastopili oficirji, zvesti podoficirji in vojaki. Za spopad se je odločilo malo upornikov, večina je razgrajala in plenila po vojaški kantini in skladišču. Tisti uporniki, ki so se borili, so se trdoživo branili, vendar jih je bilo za uspeh premalo. Proti jutru je bil upor zatrt. Vojaško sodišče je na smrt obsodilo vodji upora Rudolfa Ukoviča in Andreja Melihna ter še šest vojakov, med katerimi sta bila tudi dva Italijana.

Upor v Codroipu

V Codroipu v zaledju fronte so se 24. oktobra 1918 uprli pripadniki 2. strelskega polka (88 % Slovencev), saj niso hoteli na fronto, ker je bila Avstro-Ogrska pred razsulom, vojna pa tik pred koncem. Nad upornike, ki so razgrajali, plenili po vojaških skladiščih in vzklikali protiavstrijske parole, so poslali dva zanesljiva avstrijska polka, ki sta obkolila Codroipo. V spopadu je padlo 6 vojakov, 25 je bilo ranjenih, del so jih ujeli, del pa se je razbežal. Nekaj dni kasneje po zavezniškem preboju fronte so se pripadniki 2. strelskega polka odpravili v Gorico, kjer so prisegli novi državi – Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Po prihodu italijanskih okrepitev so morali iz mesta, Gorica in drugi primorski kraji pa so bili okupirani.

Območja uporov slovenskih vojakov.