Mezopotamija

Starobabilonsko kraljestvo

Okrog leta 1900 pr.n.š. so semitski Amoriti zasedli III ursko kraljevino in središče države prenesli v Babilon (beseda pomeni "Božje dveri"). Država je dosegla višek v 18. stoletju pr.n.š. za časa vladavine Hamurabija (1792 do 1750 pr.n.š.), ki je z znamenitim Hamurabijevim zakonikom (razglašen leta 1780 pr.n.š.) zagotovil državi pravosodni, upravni in družbeni red. V 19. stoletju pr.n.š. so se v jugovzhodnem delu Mezopotamije (medrečje) naselili semitsko govoreči Amoriti. Naselili so se naselili v okolici mesta Babili, tega so Grki imenovali Babilon.

Prve vladarske dinastije v Babilonu so se posvečale predvsem gradnji obrambnih naprav in poslopij za bogoslužje, manj pa so se posvečali širjenju državnega ozemlja. Šele s pričetkom vladavine Hamurabija (1792 do 1750 pr.n.š.) se je začelo povečevati tudi ozemlje, saj je vojskujoča mesta združil v državo, ki je obsegala vso ozemlje Mezopotamije.

Po Hamurabijevi smrti so njegovi nasledniki počasi izgubljali svoj vpliv v Mezopotamiji in tako je Babilon okoli leta 1600 pr.n.š. padel pod vpliv Asirije. Asirski kralji so v dolgih stoletjih poskušali zatreti številne upore v Babiloniji, zaradi tega to obdobje imenujemo temno obdobje Babilona.

Vrata boginje Ištar